Konec študentskih klubov?
Objavil: Tilen Nosan         Dne: 04.03.2012
 
Veliko mladih ima o študentskih klubih oz. o njihovem vodstvu negativno mnenje. Najpogosteje slišani očitki so: nič pametnega ne organizirajo, tlačijo denar v svoje žepe, prisvojili so si klubske prostore, so leni in slabo organizirani, itd. Na žalost je treba priznati, da je res malo zakonskih ovir, ki kaj takega preprečujejo, vendar te niso predmet moje razprave.

V prvem delu bom razpravljal o razlogih in zmotah takega dojemanja dotične situacije, v drugem pa bom na primeru lastnih izkušenj v Ribniškem študentskem klubu skušal prikazati upravičenost takšnih očitkov.


NEVIDNI KRIVEC

Če se sprijaznimo z obstoječo zakonsko ureditvijo kot dejstvom (torej ne glede na njeno ustreznost) in skušamo iz nje narediti, kar se da dobrega, pa lahko pridemo do nasprotnih ugotovitev. Izkaže se, da problem ni toliko v vodstvu, kot pa prav v teh študentih, ki so »kritiki« in očitarji vodstev. Vodstva klubov namreč niso pravi naslovnik njihove kritike. So zgolj trenutna (dobra ali slaba) realizacija danih možnosti, ki jih omogoča in dopušča zakonska ureditev delovanja študentkih organizacij. To je realizacija prav tiste mladine, katere del so tudi ti očitarji. Ali drugače: študentski klubi ne pripadajo le določenim študentom, pač pa vsem študentom. To pomeni, da se lahko prav ti, ki vodstvom očitajo nemoralnost, izprijenost in lenobo, zavzamejo za spremembo, se aktivno vključijo in s svojo moralnostjo, dobrimi nameni in delavnostjo in pripravljenostjo na sodelovanje spremenijo to na bolje. Vključevanje novih aktivistov pa se kljub odprtim možnostim in pobudam s strani vodstev ne dogaja.

Na eni strani imamo torej opraviti s smelim kritiziranjem in moralnim razčiščevanjem z vodstvi študentskih klubov, na drugi pa z malo pripravljenosti do aktivnega udeleževanja, pomoči in želje po spreminjanju situacije. Če primerjamo to situacijo s širšim kontekstom, ugotovimo, da je splošno slovenska. Ankete Urada za makroekonomske analize in razvoj kažejo pri Slovencih enega najvišjih nezadovoljstev s stanjem v državi v primerjavi z EU, hkrati pa eno najnižjih pripravljenosti do protesta. Na kratko: z vsem smo nezadovoljni, a nič ne bi naredili glede tega.

Trenutna svetovna ureditev, ki temelji na tekmovanju in konkurenci povzroča čedalje hitrejšo rast individualizacije. Opazi se še posebej med mladimi. Ti se osredotočajo na skrb zase in so čedalje manj pripravljeni na sodelovanje. Atomizacija mladine se zelo dobro opazi v primeru študentskih klubov, če primerjamo nekaj generacij. Po pričevanju prejšnjih generacij si upam trditi, da ima naša bistveno več težav pri pridobivanju aktivistov, pa tudi aktivisti sami so danes manj povezani kot včasih.

IZKUŠNJE Z RŠK

Očitek: Vodstva se opirajo svojega položaja kot pijanec plota in jim je nemogoče priti do živega.

Kot član vodstva RŠK lahko trdim, da to ne drži. Prav nasprotno – v vodstvu čutimo pomanjkanje prostovoljnih aktivistov, zato že ves čas prosimo in skušamo pridobiti nove. Na naši spletni strani smo poudarili, da lahko sodeluje kdorkoli in da ga bomo zelo veseli. Vabili smo na obče sestanke z namenom pridobiti nove ideje in aktiviste. Svoje znance vabimo k aktivnemu sodelovanju. Volitve redno razpisujemo in o njih vedno obvestimo vse člane. Odziv pa je vedno bolj ali manj ničen, čeprav ima vsak študent pravico do udeležbe na volitvah v svojem študentskem klubu kot volilec ali/in kot kandidat.

Očitek: v klubu so vedno isti ljudje, ki se držijo samo zase in ne želijo nobenega zdraven.

Na žalost prvi del velikokrat drži: v klubu smo velikokrat isti ljudje. Vendar ni res, da se držimo zase. Ves čas organiziramo dogodke prav z namenom, da bi popestrili družbo v klubu. Primer: decembra smo imeli šest dogodkov, od tega smo na zadnjem podeljevali darila višjih denarnih vrednosti. Povabljeni so bili vsi člani, prišli so redki.

Očitek: študentski klubi dobivajo preveč denarja, zato so študenti leni in ga neracionalno zapravljajo in pospravljajo v lastne žepe.

Res je, študentski klubi dobivajo zelo veliko denarja, saj je sistem financiranja zastarel in prilagojen trenutnim študentskim razmerami v Sloveniji. Toda ali je zato krivo vodstvo? Kot sem že omenil, vodstvo le poskuša iz tega narediti, kar se da. Kritiziranje sistema financiranja mora biti usmerjeno na državo ter študentske organizacije. Kar pa se tiče samega vodstva: če je slabo in nemoralno, ga imajo tisti, ki imajo boljše ideje in sposobnosti, pravico zamenjati. Večkrat smo poudarili, da upoštevamo kakršnekoli ideje in organizirali obče sestanke, da bi člane spodbudili k temu, pa je bil odziv vedno slab. Kar se tiče lenobe, slabe organiziranosti in neracionalnega zapravljanja, pa pozivam vse, naj se raje aktivno vključijo in pomagajo. Aktivisti so prostovoljci, kot bi bil lahko vsak drug in noben nima pravice, da od njih karkoli zahteva. Naracionalna poraba pa je neracionalna ravno zaradi tega, ker je premalo aktivistov, ki bi prinašali ideje, izpeljevali delavnice, organizirali koncerte, izlete, smučanja, itd. Od peščice aktivistov se tega pač ne da pričakovati.

ZAKLJUČEK

Ureditev financiranja, delovanja in odgovornosti študentskih klubov je danes resda zelo slaba. Toda ne glede na to (ali še posebej zato) so študentski klubi zelo velik potencial za mlade v manjših mestih, kot je Ribnica. Tu si lahko nabirajo izkušnje s sodelovanjem, organiziranjem, vodenjem, nastopanjem, itd. in to vse z denarjem, ki jim je na voljo in ga sploh ne rabijo pridobivati. Toda žal ta potencial ostaja skoraj popolnoma neizkoriščen. Krivca za to se išče v vodstvih klubov, kar je napačno – slaba vodstva so zgolj rezultat odgovornosti vseh, ki to dopuščajo. Prava, nevidna krivca pa sta v bistvu individualizacija in atomizacija mladine, ki sta uničili pripravljenost do sodelovanja med mladino in s tem povzročili, da se sploh ne zaveda potenciala, ki ga ima pred očmi.
Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.